Kako čudno je to življenje, kot da ti neprestano sledi nekaj, kar nisi uresničil, ker je tako pač prav, tako meni neprestano sledi, da sem varuška za otroka prijateljicam. No, da povem zgodbo zakaj, ker sem kot osnovnošolka vedno sanjala, da bom delala v vrtcu, ta moja želja je bila tako močna, da sem se vpisala v srednjo vzgojiteljsko šolo a zaradi premalo točk nisem bila sprejeta, tako m ije vse padlo v vodo in vedela sem, da ne bom nikoli varuška za otroka, ker sem se vpisala v drugo smer in postala ekonomski tehnik.
Sama se spominjam, kako me ta srednja šola ni čisto nič zanimala, kako sem bila nesrečna, da nisem bila sprejeta, čeprav sem uspešno zaključila to srednjo šolo je hrepenenje ostalo. Po srednji šoli sem dobila službo v pisarni enega podjetja in takrat je želja, da bom varuška za otroka bila še dlje. Sprijaznila sem se, da ne bom nikoli varuška za otroka in željo opustila.
Imela sem svojo družino, rodila hčerko in od takrat naprej imam vedno polno hišo otrok, kajti prijateljice mi pogosto pripeljejo otroke na kratke počitnice, ali za vikend, prav tako sestra brat od fanta. Ko sem enkrat premišljevala sem prišla do spoznanja, da sem danes velikokrat varuška za otroka, a le doma pri sebi in moja hiša je vedno polna otrok, če tudi imam sama samo eno hčerko. Otroci se dobro počutijo pri meni in kar skoz bi bili pri nas. Moja hčera je seveda vesela družbe, jaz pa sem srečna zraven, ker imam rada otroke.
Življenje vedno pokaže za kaj ste rojeni in jaz sem rojema varuška za otroka, le da to ni moj poklic, ampak imam otroke v varstvu doma pri sebi od prijateljic in sorodnikov. Smešno a resnično, končno sem prišla do svojega poslanstva varuška za otroke, pa čeprav čisto po drugi poti.