Že dolgo je bila v meni želja, da naredim izpit za čoln, vendar ga nikoli nisem šel delat, ali nisem imel denarja ali pa časa. Sedaj sem v srednjih letih in odločil sem se, da grem končno delat izpit za čoln, ker drugače, ga ne bom naredil nikoli. Za to željo so vedeli tudi starši in prav nič niso imeli prosti, nasprotno podpirali so me v tem, da izpit za čoln naredim, pa čeprav nisem imel čolna.
Ko sem se jaz ukvarjal z teorijo, da bom naredil izpit za čoln, pa je moj oče na skrivaj iskal čoln zame. Ker pozna res veliko ljudi, je kmalu našel majhen, lep, skoraj nov čoln. Nič me ni vprašal, če mi je všeč, čoln je enostavno kupil. Nismo živeli skupaj, tako da nisem ravno vsak dan hodil k njemu, to je vedel tudi on. Čoln so pripeljali k njemu domov in tako je čakal name. Ko sem naredil izpit za čoln, pa me je oče povabil, da pridem k njemu, da nazdraviva. Seveda sem si vzel čas in na parkirišču doma zagledal čoln.
Nisem mogel verjeti, enostavno nisem vedel, kaj se dogaja, dokler do mene ni stopil oče in mi povedal, da je ta čoln zame, ker si ga zaslužim. Kaj takega nisem pričakoval, da mi bo oče kupil čoln, kajti to ni malo denarja. Moj oče je res imel prihranke, za katere je rekel, da jih ne potrebuje. Tako se je očitno odločil, ko sem jaz rekel, da bom šel delat izpit za čoln, da mi kupi čoln.
Včasih se pošalim na to in rečem, zakaj nisem šel izpit za čoln delat že veliko prej, tako bi mi oče čoln kupil že prej in leta in leta bi se že lahko z njim vozil po morju. Vse ima svoj čas.